Zgodba o podjetju Džungla Plants je ena tistih, ki potrjujejo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost. Tjaša Jarc in Tilyen Mucik sta v času prvega vala epidemije začeli uspešno poslovno zgodbo, ki je lahko v navdih. Upamo, da bo opogumila še koga, da se bo podal na pot svojih sanj.

Da je kriza priložnost, je floskula, ki jo včasih neradi slišimo. A kaj, ko drži. Pri vajini zgodbi se je to spet potrdilo. Jo lahko opišeta? Kako je nastalo podjetje Džungla Plants?

Tilyen: V prvem valu epidemije je Tjaša en dan odšla po nakupih za sadike solate za na balkon in si je zaželela tudi kakšno lončnico. Našla ni nič primernega. Hkrati je začela razmišljati, koliko lažje bi bilo, če bi lahko rastline naročila po spletu.
Klicala me je, in vprašala ali sem kdaj razmišljala o spletni trgovini sobnih rastlin. Meni se je zdelo to vprašanje zelo zanimivo, saj sem o tem res že večkrat razmišljala. Nikakor pa si nisem upala iti sama v to. Glede na to, da se s Tjašo poznava in prijateljujeva že več kot 10 let, sem začutila, da bi se z njo te zgodbe lotila.
Tjaša: Vse je potekalo zelo intenzivno. V meni je že dolgo tlela želja po lastnem podjetju. Ko se mi je tisti dan porodila ideja o spletni trgovini sobnih rastlin, sem takoj v srcu začutila, da je to to. Ko se je strinjala še Tilyen, je moj občutek to samo še okrepilo. Odločili sva se, da eno noč prespiva in se slišiva naslednji dan. To noč nobena od naju ni mogla spati. Mesec in pol za tem, je bila spletna trgovina že postavljena.

Sliši se zelo romantično. Je bilo res tako ali je bilo na poti tudi kar nekaj izzivov?

Tjaša: V resnici je najina zgodba res zelo romantična. Zdi se mi, da je še danes tako. Stvari se kar nekako postavljajo na pravo mesto.
Tilyen: Največji izziv na začetku je bil prostor. Kam te rastline spraviti? Moja prva ideja je bila, da bom to prvo pošiljko rastlin imela kar doma. Ampak na srečo je Tjaša vztrajala, da to ni pametno, ker bo tega preveč. Nisva imeli občutka, kaj pomeni dva vozička rastlin in koliko prostora to zares vzame. Odločili sva se, da bova te rastline imeli v Tjašini bivši pisarni, ki se je nahajala v 4. nadstropju Delove stolpnice v centru Ljubljane.
Tjaša: Tovornjak je prišel pred Delovo stolpnico in midve sva razkladali rože in jih selili v 4. nadstropje. Bilo je zanimivo. (smeh)

Kako so se odzvali ljudje, ko sta v pisarno ljubljanske poslovne stolpnice selili toliko rož?

Tjaša: Izgledalo je, kot da opremljamo pisarno z res velikim številom rož (smeh).
Hitro pa sva se zavedeli, da pisarna v 4. nadstropju ni primeren prostor za skladiščenje in začeli iskati nov prostor.

Sta na tej prvi poti že srečali kakšnega kupca?

Tjaša: Ravno zadnjič sem si ogledovala stare fotografije in videoposnetke. Našla sem tudi video prvega denarja, ki sva ga zaslužili v svojem podjetju. To je bila moja takratna sodelavka, ki se je poplnoma zaljubila v eno od rož in jo kupila še isti dan. Spomnim se, kako sva na ploščadi pred stolpnico proslavljali teh prvih 30 evrov, ki zva jih zaslužili.

Kako sta pokrili začetne stroške za zagon podjetja?

Tjaša: Ko sva se odločali za poslovni načrt, nama je bilo pomembno, da je za njegov zagon potreben minimalni začetni vložek, saj večjih prihrankov nisva imeli. Finančno sva morali pokriti le prvo pošiljko rož, kar je znašalo približno 1.500 EUR. Vse ostalo sva naredili sami in s pomočjo prijateljev. Morava poudariti, da je to tudi eno od večjih prijetnih presenečenj na najini poti. Nikdar si ne bi mislili, koliko ljudi nama je bilo pripravljeno priskočiti na pomoč. In še danes je tako.
Sva pa začetek zastavili tako, da sva najprej naredili le pristajalno spletno stran, kjer sva ljudi, ki jih bi zanimal nakup rastlin prek spleta, pozvali, da nama pustijo svoj e-poštni naslov, da jih lahko obvestiva, ko bo na voljo prva zaloga. Tako sva imeli ob prihodu prve pošiljke rastlin že skoraj 600 e-poštnih naslovov. Tem ljudem sva pisali in že v prvih dneh sva imeli na ta račun veliko prometa.

Kako pa je epidemija vplivala na celotno zgodbo? Podjetje sta namreč zgradili v času prvega zaprtja države?

Tilyen: Ni bilo kakšnih posebnih ovir, saj smo vse delali prek spleta, po telefonu in stvari so gladko tekle.
Tjaša: Zagotovo je veliko pripomoglo to, da se je globalno trg sobnih rastlin v času prvega vala epidemije močno okrepil. Zanimanje je naraslo in raste še danes. Enako velja tudi za Slovenijo. Mislim, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kdo tudi pri nas odzval na ta trend. Nekaj podobnih poskusov je v preteklosti že bilo, nihče pa se pred nama tega ni lotil tako zares.

A trend povečanega povpraševanja po sobnih rastlinah se ni začel z epidemijo. Traja že kar nekoliko dlje, kajne?

Tilyen: Mislim, da je ta val ljubezni oziroma povprašavanja po sobnih rastlinah prišel skupaj z valom nostalgičnega lahko rečemo tudi retro opremljanja stanovanj. Sem sodijo tudi rože. Spomnim se, da je imela moja oma vedno veliko rož. S sosedami so si izmenjevale podtaknjence in ko je v stanovanjih zmanjkalo prostora, so se rože selile na hodnike v bloku.
Drugo pa je gotovo dejstvo, da imamo mladi svoja bivališča v malih stanovanjih v centru mesta. Smo še brez otrok. Morda imamo kakega mačka ali psa in rastline so stvar za katero radi skrbimo, gledamo kako raste. Doma imamo na ta način nekaj živega. Hkrati pa je to tudi zamenjava za vrt ali balkon. Vsaj v dnevni sobi imaš lahko malo narave.
Tjaša: Zadnjič mi je en fant tako lepo opisal situacijo. Povedal je, da je relativno sveže samski in pravi, da bi bilo njegovo stanovanje brez rož zelo prazno in bi se počutil sam.

Kakšna je danes vajina vloga v Džungli? Kako si delita delo?

Tjaša: Opažava, da je delitev vlog vedno bolj prisotna. Od začetka sva bili obe za vse. Zadaj pa je nujno, da si vloge razdeliva. Tilyen pokriva bolj kreativno stran posla, skrbi za produkte, za rastline, za razvoj. Jaz pokrivam bolj poslovni del – od marketinga, do kadrovanja in operative. Imava pa tudi že kar nekaj sodelavcev.

Se pravi nista več sami?

Tjaša: Ne. Zunanja ekipa šteje že približno 18 ljudi. Imava veliko podizvajalcev, ki pokrivajo različna področja od marketinga, do operative, računovodstvo, administracijo, programiranje in pomoč strankam. Imava pa tudi poslovno mentorico, ki nama pomaga pri strateškem razvoju podjetja.

V dobre pol leta sta prišli od ideje do podjetja z 18 sodelavci.

Tilyen: Čeprav se res sliši hitro, se meni zdi, da je šlo počasi, ker je raslo povsem organsko. Vsakič, ko sva opazili, da nečesa ne zmoreva več, sva bili primorani najti pomoč.
Tjaša: Držali pa sva se osnovnega pravila. Vsakič, ko sva postavili temelje določenega procesa in videli, da deluje, sva to delo predali naprej. Nisva hoteli delati napake, ki se velikokrat dogaja v start up okoljih. Ljudje predolgo zadržujejo zase določene naloge, ker jih je strah, da jih kdo drug ne bo tako dobro opravil in jih skušajo imeti pod kontrolo. Potem pregorijo, so preobremenjeni in ne zmorejo več.

Si postavljata kakšne mejnike, kako načrtujeta razvoj?

Tjaša: Seveda, dobro je vedeti kam greš in si postavljati cilje. En cilj, ki sva si ga zadali pred kratkim je, da bi konec leta na mesečni ravni dosegli 200.000 evrov prometa.
Mislim, da imava manj ciljev, kot marsikatero drugo podjetje. Trenutno si želiva samo, da nenehno rasteva in poskušava sledit namenu podjetja. Nenehno razmišljava, kako se na vseh področjih še izboljšati, kako se širiti in kako bit bolj uspešen. Zdi se mi, da obe zelo uživava v tem. Sva perfekcionistki, mislim, da tudi zato, ker do tega posla in podjetja gojiva toliko ljubezni.

Se vama je kdaj zgodilo, da sta imeli občutek, da gre prehitro, da ne zmoreta?

Tilyen: Najpomembnejše je, da sva dve in si stojiva ob strani. Ko ima katera dvome, težek dan si pomagava in skupaj rešiva, kar je potrebno rešiti.
Tjaša: Od začetka veliko pomena pripisujem nenehni rasti, ampak ne prehitro. Da rastemo toliko, kolikor čutiva, da je prav. Na začetku, ko smo začeli oglaševati, bi lahko dali veliko denarja za oglaševanje in naredili tudi veliko prometa. A jaz sem se tega nekako bala. Ker izhajam iz start up okolji, sem videla na tisoče zgodb, kako hitro priti do veliko denarja. A to ni dobro. Na ta način temelji podjetja niso postavljeni prav in se hitro lahko vse poruši. Midve podjetje gradiva na dolgi rok. Želiva imeti dobre temelje, da lahko gradiva na dolgo in veliko.

Kako izbirata poslovne partnerje in sodelavce?

Tjaša: Zelo je pomembno, da imaš ob sebi ljudi na katere se lahko zaneseš in jim zaupaš.
Tilyen: Prve sodelavce sva našli med ljudmi, ki jih poznava. Na začetku je seveda tako najlažje. Nato pa sva šli tudi v razpise prek družbenih omrežji. Tu se obe drživa nekega instinkta. Seveda mora imeti človek osnovne izkušnje in kompetence ter ljubezen do tega, kar počnemo, ostalo pa potem prepustiva občutku. Imava zelo podobne občutke in zaenkrat se še nisva zmotili. Vedno začnemo z uvajanjem in neko poskusno dobo, a zaenkrat naju še nihče ni zapustil.
Tjaša: Zdi se mi zelo pomembno, da veš, kaj je ključna stvar, ki jo za določeno vlogo iščeš. Kaj mora človek imeti, kakšen si predstavljaš, da mora biti.

Kako gradita odnos s strankami in zakaj se po vajinem mnenju vračajo v Džunglo?

Tjaša: Odnosu s strankami že od vsega začetka namenjava zelo veliko pozornosti. Z njimi si želiva komunicirati kot s prijatelji. Kot oseba z osebo in na nobeni točki ne uvajamo korporativne komunikacije. Zato imamo tudi politiko tikanja s strankami. Poskušava biti res odkriti in če gre kaj narobe, to tudi priznava. Skupaj s stranko se nato odločimo, kako bomo zadevo najbolje popravili. Stranko povprašava, kakšna bi se njej zdela pravična rešitev težave, ki morda nastane. Nato poskušamo tako tudi speljati.
Zato nam ljudje zaupajo in vedo, da se lahko na nas zanesejo. Moram pa dodati, da imava tudi zelo dobre stranke, razumejo, kdo smo, kaj delamo in da se vedno trudimo za njih.
Tilyen: Pri tem zadnjem mislim, da gre predvsem za to, da nam stranke vračajo, to kar od nas dobijo.

Rastline so živa stvar, rabijo nego, rabijo pravilen transport, kako načrtujeta operativne aktivnosti, to je verjetno kar zahtevno?

Tilyen: Na začetku sva imeli idejo, kako je treba rastline zapakirati, da se ne bodo dogajale poškodbe. Nato sva to tudi preiskusili tako, da sva eno rastlino poslali sami sebi. Seveda se sproti učiva, poslušava stranke, ki nama povedo, kaj je morda šlo narobe in potem skušamo to izboljšati. K nama rože prispejo v res dobrem stanju, ker imava odlične dobavitelje, ki za to poskrbijo.
Je pa zdaj najina prva zima in transport rešujemo z grelnimi blazinicami v paketih in dodatno izolacijo, da ne prihaja do pozebe. Opazili sva, da je zima večji izziv kot poletje. Poleti ni večjih težav z vročino, ker gre paket od naju v kombi, pa potem v skladišče in spet v kombi in k stranki. Ti vsi prostori pa so klimatizirani.
Od vsega začetka nama je bilo tudi pomembno, da rož ne bi parkirali v plastiko. Želiva, da so materiali naravni in da rože med transportom lahko dihajo.

Kako vodita finančno plat podjetja? Sta imeli tu kaj izkušenj? So bile kake težave?

Tjaša: Jaz sem se na začetku recimo spraševala čisto take osnovne stvari. Kako naj vem, kdaj je moje podjetje uspešno? Koliko dobička moramo ustvariti? Vsak dan seveda vidiš veliko številk, ampak kako vedeti, kaj pomenijo, pa se je treba naučiti. Zato sem res hvaležna za svojo mrežo ljudi, ki so mi na voljo za kakšne bolj poglobljene interpretacije številk in vprašanja. A pod črto je pomembno, da je na računu denar. Več kot ga je, bolje je. (smeh)

Kaj pa je trenutno vajin največji izziv?

Tjaša: Trenutno odpiramo dva nova trga. Širimo se na Hrvaško, pripravljamo pa tudi spletno stran v angleškem jeziku, da lahko ponudbo razširimo v Evropo. Vse to se bo dogajalo že v aprilu.
Želiva si izboljšati pakiranje. Ne toliko same tehnike, pač pa vizualno podobo paketov.
Iščeva tudi nov prostor, kar je velik zalogaj, saj mora biti to prostor, ki ustreza vsem merilom, ne le navadno skladišče. Vedno ostaja izziv tudi kakovost samih rastlin, iskanje novih dobrih dobaviteljev in bolj redkih rastlin.

Kako pa je poslovna izkušnja vplivala na vajine osebne finance?

Tjaša: Meni je denar postal manj pomemben, kot mi je bil kdajkoli prej. Sama sem imela vedno dobre navade kar se tiče porabe denarja in varčevanja. A nekako se mi zdi, da sem sedaj nanj manj navezana. Odkar imam podjetje, sem morala iti čez veliko blokad, ki sem jih imela v glavi, sploh kar se tiče rizika, vlaganja v nekaj in podobno. Zdaj vidim, da denar mora krožiti in da se nanj ne navežem tako zelo. Mislim, da mi je na splošno postal manj pomemben.
Tilyen: Jaz pa odkrito povedano prvič v življenju ne razmišljam več o tem, kako bom plačala najemnino. Nikoli prej nisem zares varčevala, ker ni bilo možnosti. Odkar imam podjetje pa je tudi za to priložnost.

Kaj naredita z ‘viškom’ denarja?

Tjaša: Za enkrat res vse investirava v nove zgodbe in v razvoj produktov. Imava tudi kar nekaj finančne rezerve v podjetju, da lahko lažje dihava, če bi šlo karkoli narobe.

Bo po vajinem mnenju ljubezen do rastlin, do narave ena izmed pozitivnih zapuščin epidemije? Bomo tudi po njej znali doma živeti nekoliko bolj umirjeno? Da je to dobra popotnica in naložba v našo prihodnost?

Tjaša: Mislite reči ali bomo še vedno sposobni slišati, kako trava raste.
Tilyen: Gotovo to je pozitiven stranski učinek epidemije. Vprašanje pa je, kaj bo, ko se bo življenje vrnilo nazaj v stare tirnice. Včasih se sprašujeva ali bodo ljudje še imeli čas skrbeti za vse te rože, ki so si jih sedaj nakupili.
Tjaša: Jaz mislim, da je ljudem tudi koristilo, da so se nekako ustavili. Zagotovo je marsikoga kriza zelo prizadela, a nekateri so ravno zato šli čez lastne meje. V svoji bližini opažam dosti ljudi, ki so šli najprej navzdol, potem pa strmo navzgor.
Naučili smo se spet malo bolj ceniti naravo. Ne vem, kdaj je bilo nazadnje toliko ljudi v naravi, ker drugam pač ne moremo iti. Jaz sem optimist, da bomo te dobre stvari nesli sabo.
Tilyen: Zagotovo bomo čas delili na tistega pred in po koroni. Neke stvari bodo ostale in si jih bomo zapomnili. Se mi pa zdi, da je naš način življenja tako močno zakoreninjen v nas, da se bomo morali potruditi, da bomo ohranili dobre navade iz časa epidemije.