Za tokratni Finančni navdih smo se pogovarjali z lastnikoma video agencije Squareme Luko Štiglom in Sebastjanom Oblakom. Začela sta skromno, v času, ko smo še občutili posledice ene največjih finančnih kriz zadnjega časa. Rada se pošalita, da je bila to odlična poteza, saj so stvari šle lahko le še navzgor. In so šle. In še vedno gredo. Preberite navdihujočo zgodbo ustvarjalne ekipe, ki zase pravi, da je specializirana za nore kreativne ideje.

Kako se spominjata začetkov skupne poslovne poti? Kaj vama je ostalo najbolj v spominu.

Sebastjan: Spoznala sva se na nekem skupnem snemanju. Luka je bil v tistem času pionir produkcije spletnih serij pri nas in sodelovanje je bilo zame zelo zanimivo. Nato sva se ponovno srečala približno pol leta kasneje na praznovanju rojstnega dne skupnega prijatelja. Tam sva se zapletla v pogovor o svojih željah in načrtih ter ugotovila, da imava podobno vizijo, predvsem pa cilje in da se v sposobnostih odlično dopolnjujeva. Nato sva v roku nekaj mesecev začela snovati skupno podjetje, razvila za tiste čase nov poslovni model in začela skupaj ustvarjati. To je bilo v začetku leta 2013.
Luka je takrat ravno začenjal svojo kariero na komercialni TV postaji, jaz pa sem še zaključeval študij oziroma opravljal pripravništvo. Tako sva imela čas za skupno ustvarjanje le pozno popoldan in ob vikendih. Predstavljala sva si, da bo najin urnik veliko bolj urejen, ko bova enkrat delala le v svojem podjetju.
Luka: Ja, predstavljala sva si že tako. Resnica pa je, da, ko greš enkrat na svoje, delaš tako ob ‘normalnih’ urah, pa tudi ob večerih in vikendih (smeh).
Sebastjan: Pravijo, da če želiš delati od 8ih do 5ih moraš iti na svoje. A ko greš na svoje, je veliko bolj realen urnik od 5 do 8ih.

Kako se je rodila poslovna ideja? In kako to, da sta se odločila za samostojno poslovno pot?

Luka: V bistvu je bila odločitev dokaj preprosta. Sebastjan je bil še čisto na začetku svoje kariere, kar je pomenilo, da zanj ni bilo praktično nobenega tveganja. Jaz pa sem bil zaposlen in sem si to skupno pot na začetku vzel kot stranski projekt. Seveda z željo, da to postane glavni projekt. To se je kmalu tudi uresničilo.
Sebastjan: Še enkrat bi rad poudaril najino odlično dopolnjevanje v znanju in sposobnostih. Luka je bil od nekdaj zelo kreativen, veliko je snemal, pisal in kot sem omenil, bil tudi pionir na področju snemanja spletnih serij pri nas. Jaz sem v ta kreativni svet vstopil pozno in po naključju. Imel sem povsem drugačne načrte. Pričakoval sem, da bom delal v drugih panogah in če se midva ne bi tako dobro ujela že na začetku, se sprašujem, ali bi jaz sploh ustvarjal v tej panogi. Sem prepričan, da nama je obema najino srečanje in skupno ustvarjanje povsem spremenilo in zaznamovalo nadaljnjo poslovno pot.
Sem pa res zadovoljen s tem, kar sva do sedaj ustvarila. Način dela, način vodenja podjetja, sodelavci, zelo sem ponosen na vse. Sam se namreč zgledujem po japonskem poslovnem oziroma življenjskem načelu Ikigaj. To načelo pravi, da so v življenju pomembna štiri področja: nekaj kar rad delaš, nekaj v čemer si dober, nekaj kar svet potrebuje in nenazadnje nekaj, za kar si lahko plačan. V presečišču vsega pa je idealnost – Ikigaj. Odličnost obstoja posameznika, lahko tudi podjetja.
Luka: Tudi meni se zdi najbolj pomembno to, kako se dopolnjujeva. Sebastjan je prišel v najino zgodbo veliko bolj poslovno naravnan, medtem, ko sem bi jaz vedno veliko bolj kreativen. To nama je pomagalo, da sva že na začetku poslovne poti uspela krmariti med obema poloma. Tega se zavedava še danes. Tako delujeva ves čas. Na vizitkah nama piše; Luka “In charge of fun stuff” (odgovoren za zabavne zadeve), in Sebastjan “in charge of serious stuff” (odgovoren za resne zadeve). To pomeni da, ko se nekdo hoče pogovarjat o datumih, financah, načrtih in podobno kliče Sebastjana, ko pa se želi pogovarjati o scenariju, kreativi in izdelku pa pokliče mene.

Sebastjan, to podjetje so bili tvoji prvi karierni koraki. Pa si od vedno želel iti po svoji samostojni poti?

Sebastjan: Moji načrti so bili sprva zelo drugačni. Končal sem Ekonomsko fakulteto in v sklopu študija eno leto preživel v Kanadi. Tam študentje že v času študija spoznajo vsa največja podjetja na svetu in se dogovorijo za zaposlitev še preden zaključijo študij. Ko sem bil obdan s tem, sem tudi sam nekako razmišljal, da bi se podal po poti svetovanja ali v finančne vode. Ampak ta pot me nikoli ni povsem pritegnila in sem razmišljal tudi o samostojni poti. Danes lahko z gotovostjo trdim, da je bila zame to najboljša odločitev.

Od ustanovitve produkcije Squareme je minilo že skoraj 10 let. Kako sta jih prekrmarila, se vedno strinjata, gledata v isto smer ali so bila tudi kakšna razhajanja?

Sebastjan: Mislim, da je velik del najinega uspeha in tega, da sodelujeva že dolgo in dobro to, da sva vedno imela zelo podobne interese tudi v nekih prostočasnih dejavnostih, konjičkih. Posledično sva se zelo veliko družila tudi neposlovno in postala prijatelja.
Luka: Mislim, da se v glavnem strinjava o pomembnih zadevah. Sva se pa na tej poti naučila, da je izrednega pomena, da se veliko pogovarjava in da kakršnokoli nestrinjanje nasloviva čim prej, še preden bi lahko preraslo v težavo. Moram priznati, da je za dva človeka, ki sedaj že res dolgo delata skupaj, izjemno redko, da se ne strinjava kaj šele, da bi se o čem sporekla.
Oba imava rada, da smo pozitivno podjetje, da smo na snemanjih, sestankih in nasploh pozitivno naravnani. Zavedava se, da smo ljudje različni in da je treba svoja čustva brzdati, da je treba sogovornike upoštevati in slišati.

Bi imela kak nasvet, za mlade ali tudi malo manj mlade, ki se podajajo na pot podjetništva, partnerstva v podjetju.

Sebastjan: Meni se zdi, da je pri poslovnih partnerjih, solastnikih podjetja pomembno, da imajo sposobnosti, ki se dopolnjujejo. Se pravi, da vsak prevzame svoj del. Ker če se najdejo trije, ki so vsi dobri na istem področju (npr. trženje ali finance), bo to težko uspešna zgodba.
Drugo je to, da je treba imeti odprto komunikacijo in se ves čas pogovarjati, vse težave pa nasloviti takoj, ko se pojavijo.
Potem je tu še uskladitev vizije, ciljev podjetja in vloga posameznikov v vsem tem. Ne smemo pozabiti niti na osebne cilje. Tu mislim predvsem na to, da če nekdo želi podjetje zato, da bi se imel lepo z nekaj tisoč evri plače, drugi pa želi podjetje, ki bi delalo milijonske dobičke, zaposlovalo veliko ljudi in preraslo v veliko korporacijo – taka dva posameznika ne bosta mogla prav dobro in dolgo sodelovati.
Luka: Jaz bi mladim, ki se podajajo na skupno poslovno pot priporočal še, da se že na začetku dogovorijo med sabo nekaj osnovnih stvari. Nič se ne sme sklepati, nič naj ne bo samo po sebi umevno. Midva sva se na primer že na začetku dogovorila, da en drugemu ne bova štela ur, da si ne bova gledala pod prste, da ne bova stvari delila glede na to, kdo je pripeljal stranko, kdo je vložil več v nek projekt in podobno. Dogovorila sva se, da bova v vsem partnerja do polovice in to sva tudi spoštovala.
Opažam, da večina mladih ekip razpade, ko posel začne rasti. Ko enkrat pride do delitve prvega dobička, do prvih vložkov v podjetje, se začnejo običajno lomiti odnosi.

Se še spomnita prvih skupnih “resnih” zasluženih evrov? Sta jih kaj proslavila?

Luka: Ko sva prvič zaslužila 1000 evrov z enim samim projektom sva se zelo veselila. Morate razumeti, da sva midva najino skupno poslovno pot začela v času posledic ekonomske krize in da so bili prvi projekti, ki sva jih delala vredni nekaj 100 evrov. Ko sva prvič zaračunala magičnih 1000 je bil to korak, ki sva si ga zapomnila. Bil je petek in naredila sva si zabavo. Zavedala sva se, da je na nek način smešno, kaj proslavljava, a po drugi strani je bil to res en lep trenutek.
Nisva pa pozabila niti ljudi, ki so nama pomagali. Veliko jih je in takoj, ko sva lahko sva jim tudi povrnila vložen trud.
Sebestjan: Tudi moji spomini so zelo podobni. Dodal bi še, da najino podjetje deluje v panogi, kjer je nakup opreme visok strošek, ki si ga lahko privoščiš šele kasneje, do takrat jo najemaš. Zato sva morala vedno nekako misliti tudi na to. Običajno sva najprej poplačala ekipo, nato sva denar varčevala za nakup opreme in rast v prihodnje.

Kaj pa so bili največji stroški zagona podjetja in kako sta jih pokrila?

Sebastjan: Rasti sva se lotevala zelo previdno, predvsem kar se tiče investicij. Kot sem omenil je oprema zelo draga in nisva želela iti v rdeče številke. Želela sva si konsistentno rast, konsistentno vsoto na transakcijskem računu za projekte. Pri nas je namreč tako, da moraš kar nekaj vložiti v projekt, preden pride plačilo. Poskušala sva se držati načela, da sva opremo kupovala res samo takrat, ko je bilo to smiselno. Na srečo je v Sloveniji veliko podjetji, ki opremo dajejo v najem in je posledično tudi dokaj ugodna.

Kako pa je danes? Koliko opreme je v lasti podjetja in koliko se še poslužujete najemov?

Sebastjan: Seveda imamo sedaj že veliko svoje opreme. Rekel bi, da z njo lahko pokrijemo nekje 90 % naših projektov. Za vsak projekt pa potem najemamo razne dražje kose, kot so na primer luči, katerih nakup ne bi bil smiseln, ker je nakupna vrednost v primerjavi z zneskom najema neprimerljiva. Poleg tega pa se potrebe pri projektih zelo razlikujejo in enostavno vse te opreme ne moreš imeti in tudi ne bi bilo ekonomično, da bi jo imel v lasti.

Pa sta si tudi v tem podobna? Ali sta imela o tem drugačen pogled?

Luka: To je bilo morda eno od področji, ker sva si bila še najbolj različna. Sebastjan je želel veliko vlagati v opremo na začetku, veliko več kot jaz, pa sva se potem nekako uspela uskladiti, kaj je pametno in kaj ni. Poleg tega sem jaz to delo opravljal kot dodaten projekt in zato želel tudi kaj dodatno zaslužiti, zato sem včasih tudi vztrajal na tem, da si kaj več izplačava, medtem ko bi Sebastjan več vlagal v podjetje.
Sebastjan: A z leti sva tudi to razmišljanje uskladila in sedaj na vlaganje, varčevanje in tudi zapravljanje, gledava povsem enako.
Treba je vlagati v prihodnost, pa tudi uživati sedanjost.

S kom najraje sodelujeta? Kako si zbirata poslovne partnerje in morda tudi sodelavce?

Luka: Če govorimo o poslovnih partnerjih oziroma strankah imava najraje ljudi, ki nama omogočajo kreativno svobodo ne glede na panogo. Tiste, ki imajo ambicijo ustvarjati zanimive kreativne zgodbe in vedo, zakaj so se obrnili na nas. Ne samo ker potrebujejo video, ampak ker vedo, česa smo sposobni.
Sebastjan: Če pa se dotaknemo še sodelavcev, ki sodelujejo pri projektih, pa sva po mojem mnenju zelo izbirčna. Res si želiva, da vsi odražajo najin način dela. Želiva, da so absolutno strokovnjaki na svojem področju in da na snemanja pridejo s pozitivno energijo in z željo, da ustvarijo nekaj dobrega. Želiva si ljudi na katere lahko res računava. Vse to se namreč odraža tudi na končnih izdelkih.
Luka: Če ta del zaključim še z enim klišejem, ki pravi, da nismo sodelavci ampak družina. Morda se sliši plehko, a pri nas je to res. Ponosna sva, da je večina najine ekipe že leta in leta z nama. Delava na tem, da se vedno pogovorimo, če gre kaj narobe in gremo potem skupaj naprej.

Pa je težko najti ljudi, ki jih opisujeta?

Luka: Jaz mislim, da je to povezano z najinimi začetki. Na začetku sva potrebovala ljudi, ki jim je bilo delo zanimivo in ki so radi delali manjše projekte. Takrat enostavno ni bilo veliko denarja. Zato se mi zdi, da sva že na začetku privabila ljudi, ki so nama podobni. Vsi skupaj smo bili mladi in skupaj smo rasli. Skupaj smo prišli do sem, kjer smo sedaj. Moram reči, da sva na večino ljudi tudi zelo ponosna.

Kaj pa naročniki, so tudi oni z vami na dolgi rok?

Sebastjan: Z veliko naročniki sodelujemo že res dolgo. Redko delamo s kom samo en projekt in se po njem poslovimo. Razvila so se trajna sodelovanja, drug drugega dobro poznamo in vemo, kaj lahko en od drugega pričakujemo.
Zgodijo se tudi primeri, ko opazimo, da enostavno med nami in potencialnim naročnikom ni prave kemije, da so pričakovanja preveč različna. Morda mi nismo prava izbira za njih in jim ne moremo prinesti dodane vrednosti. A v takšnih primerih vedno pomagamo z alternativo. Brez izjeme tak tip stranke povežemo z našimi partnerji in pomagamo, da se oni ujamejo med seboj.
Luka: Dodal bi še en nasvet mladim, ki se bodo podali na poslovno pot. Velikokrat, sploh na začetku, se sliši zelo mamljivo sprejeti vsako stvar, ki pride. Potrebuješ čim več dela in imaš občutek, da moraš vsako delo zagrabiti z obema rokama. Ampak ni tako. Vedno je treba pretehtati, kaj to pomeni, kaj lahko prispevaš, koliko energije je treba vložiti, si dorasel temu izzivu in seveda tudi, kako dobro je plačano. Včasih je pametneje kak tak projekt odkloniti.
Sebastjan: Je pa res, da je na začetku dobro poskusiti veliko različnih stvari. Ker le tako se boš lahko naučil veliko novih stvari. Pri tem se tudi naučiš, katerim projektom je pametno reči ne.
Luka: Pa nikdar te ne sme biti strah ali sram prosit za pomoč. Največ se lahko naučimo od sodelavcev od kolegov. Napaka, ki jo velikokrat delamo, je, da želiš na začetku vse naredit sam. Ker nimaš dovolj sredstev, ker se hočeš dokazati. Ampak prej ko boš ugotovil, da je ekipa tam zato, da ti pomaga, da se kaj naučiš, bolje bo.

V podjetju delate tudi veliko samostojnih projektov. Tudi pri teh se najbrž veliko naučite? Zakaj se lotevate toliko stvari, kjer ste sami sebi naročnik?

Sebastjan: Znotraj podjetja zadeve ločimo na dva segmenta. Prvi del, ki je tudi glavni, kar se tiče zaslužka, so projekti v oglaševanju. Snemamo TV oglase, spletne oglase, celostne kampanje, sodelujemo tako z agencijami in tudi direktno z naročniki.
Drugi veliko bolj ustvarjalen del pa je lastna produkcija, snemanje serij in tudi filmov za digitalne kanale. Naša najbolj odmevna serija, ki smo jo naredili za kanal Voyo je Truplo.
Luka: Eden izmed glavnih razlogov, da smo kot dobršen del posla obdržali tudi lastne projekte je, da zapolnimo tisti deli Ikigaja, v katerem delamo nekaj, kar svet potrebuje. Vsaj nekoliko bolj kot oglaševanje (smeh). Da lahko ustvarjamo nekaj, kar ljudi zabava in jim polepša kak dan, večer. To so projekti, ki so tudi za našo dušo.
Seveda pa je pri takih projektih najlažje biti svoboden. Lahko si dovolimo več, se učimo in preizkušamo razne stvari. Ko delaš za naročnike, si vsega tega ne moreš privoščiti. Bi pa tu morda potegnil še eno vzporednico s skladi. Vseh jajc nikdar ne smeš imeti v eni sami košari. Tako je tudi pri poslu, treba je delati različne stvari, da če gre kje kaj narobe, ne izgubiš vseh virov prihodka.

Je biti sam sebi naročnik lažje ali težje?

Sebastjan: Oboje. Po eni strani je težje, ker moraš projekte tudi finančno sam pokriti. Po drugi strani pa je veliko lažje, ker si lahko projekt prilagajaš, iščeš nove rešitve, se naučiš ali odkriješ neke stvari, ki jih drugače sploh ne bi.

Kako je na vajino podjetje vplivala epidemija in kako sta se znašla?

Sebastjan: Tako kot pri vsem v življenju ne moreš cenit dobrih stvari, če ne poznaš slabih. Ves čas sva se zavedala, da kriza pride prej ali slej. Seveda si nismo predstavljali kakšna bo in da bo to ravno lansko leto. To je bilo za nas obdobje večih mesecev, ko nismo imeli čisto nič dela. Vprašali smo se, kaj storiti. Čakati in upati na boljše čase ali ta čas izkoristiti? Midva sva ga izkoristila, da sva se malo vrnila na začetke, šla čez pretekle izkušnje, projekte in še okrepila temelje podjetja. Ponovno sva se vprašala po vizijah in ciljih. Naredila oceno, kje smo, kam želimo in kako bomo tja prišli. Hkrati pa sva čas izkoristila, da sva spoznavala nove ljudi, pripravila sva nekaj webinarjev, pripravljala nove projekte. Nisva čakala, da se bo situacija čudežno rešila, pač pa sva naredila vse, kar je bilo v najini moči, da se stvari premaknejo in da smo čim prej spet v polni delovni formi. Danes se lahko pohvaliva, da kljub temu, da epidemije še ni konec, delo poteka v polnem zagonu. Sva zadovoljna, da je temu tako, hkrati pa se zavedava, da sva za to predvsem zaslužna sama.
Luka: Jaz bi dodal, da mi je všeč, da smo ljudje kot družba na to krizo odreagirali veliko bolje kot na prejšnjo. Če je bilo v prejšnji krizi glavno zategovanje pasu, varčevanje, če se je takrat vse ustavilo, pa je danes drugače. Zdaj iščemo nove priložnosti, rešitve in kako razmere obrniti sebi v prid.

Sta si v vseh teh letih ustvarila kaj finančne rezerve? Tako poslovno kot privatno? Je prišla prav v času krize?

Sebastjan: Ustvarili smo si toliko rezerve, kot smo je potrebovali. Lahko smo obdržali zaposlitve, ni nam bilo treba odpovedovati različnih pogodb, naročnin in podobnega. V neke zadeve smo celo investirali, ker smo vedeli, da obstajajo določene priložnosti, ki jih je treba izkoristiti.
Luka: Zame je bila ravno ta kriza povod za razmišljanje o investicijah na osebni ravni. Dolgo časa sem namreč varčeval, da bi si kupil stanovanje. Ko se je situacija začela sem se zavedal, da izplačil dobička nekaj časa ne bo, ker je treba skrbeti za zdravje podjetja, da krizo prebrodimo. Zato sem začel razmišljati o tem, da bi privarčevani denar, ki je bil v prvi vrsti namenjen za nakup stanovanja, vložil in oplemenitil, da ne leži v banki in izgublja vrednost.
S partnerko sva raziskovala in se odločila za vzajemne sklade. Kljub temu, da se veliko mladih zdaj odloča za kriptovalute, za naju to ni bila dobra izbira. Zdelo se nama je preveč tvegano, ker področja ne poznava dovolj.
Skladi so nama všeč predvsem zato, ker nimava časa, da bi sama investirala v delnice, se dnevno s tem ukvarjala. Skladi pa so odlična rešitev, saj imaš upravljavca, ki namesto tebe upravlja tvoje premoženje in skrbi, da se plemeniti. Z njim se dogovoriš kaj si želiš, poveš v kaj verjameš, oni pa potem namesto tebe naredijo vse.

Pa naložbo spremljaš ali popolnoma zaupaš upravljavcu?

Luka: Moja partnerka je naredila največ dela na začetku in raziskala, kako te stvari delujejo, kje so donosi, kaj so trendi in podobno. Njeni raziskavi sem na začetku gotovo najbolj zaupal. Zavedati se je treba tudi, da so skladi vlaganje na daljši rok in da ne smeš vsak dan spremljati naložbe sicer se boš ustrašil in se obremenjeval z dnevnimi nihanji trga. Nekaj skladov ni izpolnilo najinih pričakovanj, večina pa jih je presegla. Je pa tako, takrat, ko so res slabi tedni, je le še priložnost, za dodatno investicijo.
Sebastjan: Kar se tiče podjetja zagovarjam stališče, da vlagaš v tisto, kar poznaš. Najin načrt, če bi se ta kriza še nadaljevala, je bila, da bi definitivno vlagala še naprej v podjetje, ampak bi se osredotočala na neke druge poti iskala alternativne rešitve za delo. Nekaj sva jih že razvila, tako da če se kdaj zgodi še kaj podobnega, sva pripravljena. (smeh)

Kako pa gledata na pretakanje gledaliških predstav in recimo koncertov na ekrane?

Luka: Moram povedati, da je tokrat Sebastjan eden izmed pionirjev. Bil je zraven pri prvih korakih razvoja spletnih predstav in koncertov na platformi Tretji oder. Zagotovo je to zanimiva smer. Seveda si vsi želimo, da bi se na koncertih spet družili, ne tam delali kot produkcija. A če je situacija takšna, kot je, je to zelo dobra rešitev. Mislim, da to ne bi smelo biti le začasno, ampak bi lahko ostalo kot alternativa. Da lahko nekdo tudi iz Maribora pogleda predstavo ljubljanske Drame na primer. Vemo, da si je naše koncerte ogledalo kar nekaj ljudi iz zelo oddaljenih krajev po svetu. In to je lepo.

Kaj vaju čaka v prihodnje?

Sebastjan: Kot sem omenil, sva čas brez dela izkoristila za pogled nazaj in načrte za naprej. Pričakujem, da bo naslednji korak udejanjanje teh načrtov in da se povzpnemo še stopnico višje. Ugotovila sva, da se da še marsikaj narediti drugače, bolje. Zame je to sedaj glavna motivacija.
Luka: Pri meni pa še vedno tlijo določene iskrice, želje izpred krize, ki bi jih rad uresničil in udejanjil. Tako da bo to prva post-koronska stvar, da se lotim realizacije.

Če bi se danes vsi ukrepi končali če bi se pandemija končala, kaj bi si privoščila? Kaj najbolj pogrešata?

Sebastjan: Mislim, da bi si oba zaslužila en krajši dopust in malo potovanja po svetu.
Luka: Jaz bi z dobičkom iz skladov peljal partnerko v Tokio. (smeh)