Vas je v knjigarni že kdaj nagovoril Ivan Cankar in vljudno poprosil, da mu ponudite dobro skodelico kave? Mogoče pa vam je mila lejdi Diana suflirala, da je potrebno biti dama, vendar brezkompromisna v svojih odločitvah? Veliko likov je že oživelo pod prsti Polone Pačnik, ki zase pravi, da obožuje pop kulturo in da so njeni liki na porcelanastih skodelicah in krožnik v slovenskih knjigarnah našli izvrsten prostor, kjer lahko stopijo v stik z ljudmi, ki jih razumejo in začutijo.

Kako pa se je vse začelo? Kako je pot Polono Pačnik pripeljala do ustvarjanja mojstrovin na predmetih, ki jih uporabljamo dnevno?

Kako smo začeli? Jaz sem vedela, da bom izgubila službo oziroma, da bo tisto delo, ki sem ga opravljala, izginilo. Zato sem začela risati in sem vedno več risala. Z najboljšo prijateljico in trenutno sodelavko Vesno sva si rekli, da bi bilo duhovito, če bi začeli delati kuhinjske krpe! Takrat se je v Ljubljani namreč začel dogajati Artish (ustvarjalni festival s prodajno razstavo avtorskih del) in sva si rekli, da bi to bilo pa odlično. Sicer naju je skrbelo, ker so na Artishu prodajali sami poklicni umetniki, midve sva pa “packali”. In res sva naredili serijo kuhinjskih krp, ki pa so hitro razpadle. Umetnik nama je delal slike z varikino in po drugem pranju so se rade naredile luknje. Te krpe sva dobro prodajali in sva se začeli meniti, kaj bi še lahko … in sva naredili eno serijo res ogabnih podstavkov iz filca.

Skodelice sploh niso bile v planu?

“Do tega še prideva,” se nasmehne.
Odšli sva v Ikeo, da bi kupili še malo blaga za izdelke iz filca in prav tam sem si prvič rekla, da bi rada risala na skodelice! Vesna je odvrnila: ”Jaz pa tega res ne bi počela … ,” in tako sem vseeno kupila nekaj skodelic in na poti domov še flomaster za risanje. Ker je Vesna rekla, da to nje res ne zanima, sva se zmenili, da ne bova več delali skupaj. Nisva se skregali, saj je bil to najin popoldanski projekt, tako »za ob kavi«. Sama sem šla s temi skodelicami na Artish. S sabo sem jih vzela samo petnajst, ker sem mislila, da bo to zadosti “do marca”. Pa sem vse te skodelice prodala že dopoldne in pred 12-to sem že poslala moža po dodatne skodelice v Lesnino. Sproti sem risala nanje, medtem ko se je nabrala dolga vrsta čakajočih. “To traja, da napenzlaš” pove navdušeno, z iskrico v očeh, “res je bilo proper fino!”.

Zakaj dajete prednost likom iz pop kulture?

Ker imam rada vso pop kulturo. Res imam rada filme … tako po vrsti! Najprej imam rada knjige, potem imam rada filme in nadaljevanke, rada pa imam tudi muziko. Ko kdo reče: “A bomo imeli kdaj kakšnega športnika?”, mi je težko, saj nobenega športnika ne poznam! Pa mi rečejo, “Kaj pa recimo Messija?”, in ne vem, kdo bi ta gospod bil. Do zdaj je vse prišlo iz stvari, ki me zanimajo.

Izdelki so hitro našli svoj “prodajni dom” v knjigarnah …

Nekaj se zgodi in potem se izkaže, da je to logično. Literatura je doma v knjigarnah in mi smo šli s skodelicami v knjigarne. In potem smo ugotovili, da ljudje, ki imajo radi knjige, so tudi ljudje, ki imajo radi ostalo pop kulturo. Če bi obstajala trgovina, kjer bi na vhodnih vratih pisalo POP KULTURA, bi bili tam, sicer pa smo najrajši v knjigarnah. Zato nas ni v trgovinah, kjer prodajajo kavo – naše stranke ne iščejo kavnih skodelic, ampak junake za družbo ob kavi.

Karikature so zaživele pod vašimi prsti, o njihovih življenjih veste veliko. Ima katera od njih tako močno osebnost, da vas ne pusti pri miru? Da bi lahko nastala serija njenih izjav in produktov?

Mislim, da bomo zdaj naredili celo serijo, ampak ne bom povedala o kom! Malček bomo spremenili način dela in o nekom bomo naredili celo zgodbo in se bo veliko več dogajalo z njim. Ampak ne bom povedala, kdo je to!

Kako pa je nastala prva skodelica, kdo in kje jo je kupil? Se še spomnite?

Na te skodelice sem začela risati kar doma in potem sem primer poslala svoji najboljši prijateljici, ki je delala v oglaševalski agenciji. Iskali so darilo za nekoga, ki je odhajal in so takoj kupili deset skodelic.

Narisala sem jih v dveh dneh in potem sem odšla srečna k svojemu možu v službo, da bi mu povedala, kaj se je zgodilo. Tam sta bila še dva njegova prijatelja in sem pokazala, kaj počnem. Takrat sem na hitro prodala enemu štirideset skodelic in drugemu trideset, ker sta jih obadva v tistem trenutku naročila za novoletna darila. V enem tednu sem prodala kar osemdeset skodelic! In je bil trenutek, ko sem pomislila: “Uau, sedaj imam posel”.

Da se inspiracije dogajajo, se je treba ispirirati … 

Da se inspiracije dogajajo, je treba delati!

Kje iščete ali kje vas najdejo inspiracije?

Inspiracije te najdejo v delu. Najdejo te tudi na sprehodu, ampak zato, ker si prej delal! Če si prej veliko delal, res veliko delal in še malo delal, greš na sprehod in lahko dobiš tristo idej. Če ležiš na kavču in greš na sprehod, pa boš samo fantaziral. Upam si staviti, da čisto vsa inspiracija pride iz dela in več kot delaš, boljše ideje imaš. Nihče se ne rodi z genialnimi idejami, ampak ljudje dobimo genialne ideje, ker smo petsto slabih izboljšali in iz teh izboljšav naredili še eno boljšo. Tako pridemo do res dobre ideje.

Kaj bi svetovali mladi osebi, ki bi rada ustvarjala, ki že ima idejo – naj ji sledi, vztraja ali si raje najprej zagotovi finančno varno prihodnost? In nima magičnega trenutka kot je bil vaš na Artishu …

Imaš ga! Moj magični trenutek se ni zgodil zato, ker sem prišla na sejem. Delati moraš! Ni ti treba verjeti vase, kar jaz ne verjamem vase tri četrtine svojega časa, delam pa. Večino dni si mislim, da je vse, kar sem naredila slabo. Previdno koga vprašam:”A misliš, da je bilo tole sploh za kaj?”. Toliko časa si že preživel s to stvarjo, da sploh nimaš več pravega odnosa. Vidiš ure, ki si jih vložil, ne vidiš pa, ali je dobro ali ne. Svoje stvari lahko oceniš šele, ko se umakneš. Čez en teden grem recimo pogledat kar sem ustvarila in si rečem, da je briljantno ali pa zategnjeno.

Ste duhoviti, polni energije in neobremenjeni z mnenji ljudi. Lahko bi rekli spontani in neobrzdani. Ste taki tudi pri urejanju svojih financ? Varčujete za varno prihodnost ali ste prepričani, da je denar zato, da ga zapravimo?

Izredno lepo znam zapravljati in strašno dobro investiram v veliko neumnih stvari, ampak nisem nepremišljena. Spremljam, kako gre naš denar naprej in pazim na to, da se razvijamo počasi, brez zaletavanje. Pazim, da imamo skozi poln račun in resnično ne počnemo neumnosti. Mislim, da sem v poslovanju kar previdna.

Potem vodite finance z nekim “zdravim razumom”?

Ne, resnično zelo pazim na to, kaj si privoščimo, kako in kdaj. Nimam sicer narejenih denarnih projekcij za naslednjih dvajset let, ampak vsak trenutek vem, kje imamo denar in koliko ga bomo potrebovali v naslednjih letih. In koliko ga bomo dobili. Meni se to zdi čisto zadosti. 

Pri družinskih financah me prej zanese, ker se vedno zanašam na partnerja, da bo tudi on kaj zraven dodal. Recimo spletni nakupi mi gredo zelo dobro! Obleke, čevlji, torbice, kozmetika in ličila. Ter knjige!

Kako sedaj, ko znanje je, ko gre kreativnost v pravo smer, vlagate v svoj ustvarjalni razvoj? So to izobraževanja, pogovori z drugimi umetniki?

Konstantno iščem dodatna izobraževanja. Zdajle se recimo intenzivno učim znamčenja. Po navadi naredim tako, da si skušam najti v tistem trenutku najboljšega učitelja. In tako bom delala tudi v prihodnje.Za risanje in kreativnost sem si najela akademsko slikarko, h kateri grem vsake toliko časa s svojo skicirko. V resnici niti ne gledava mojih kreacij, ampak se pogovarjava o težavah v risbi.

Zdi se, da mladi vseeno razmišljajo drugače in pričakujejo, da jim ne bo spodletelo. Če pa že, potem to ni bila prava pot.

Mogoče je tako, ko si mlad. Sama sem bila celotno mladost prepričana, da nisem talentirana, ker ljudje se s talentom rodijo. In sošolec, ki je odlično risal, bolje kot ostali v letniku, riše tako, ker ima ogromno talenta. Ampak on je pač cele dneve risal in je bil resnično boljši. Jaz sem napredovala šele v četrtem letniku, ko sem začela resnično ogromno risati. 

To je ta Slovenka mentaliteta, zato imam tako rada Ivanovo mamo. Sošolec je bil talentiran in je res lepo in dobro risal, zato ker je bil res talentiran. Jaz sem se pa trudila! Nikoli nisem videla, da bi se tudi on trudil. Zase sem vedela, koliko sem vložila v to, da sem prinesla tja nekaj, kar je bilo dobro. Ampak jaz nisem talentirana, on pa je! Danes ne mislim več tako. Danes verjamem, da je v resnici talent skrit v delu, to, kar si ti kot oseba, pa je tvoj slog.

Danes se zdi, da smo svet prenesli popolnoma v virtualno. Na družbena omrežja, kjer se popolnoma razgalimo. Jih lahko izkoristimo za promocijo svojega dela? Lahko v tujino prodreš preko družabnih omrežji ali je to lahko izguba, finančna in časovna? 

Se mi zdi, da so v tem trenutku družbena omrežja “the thing”, kar se tiče možnosti, da ti nekomu predstaviš svoje delo. Mladi se promovirajo samo preko tega. Nihče na svetu, ki ga jaz zdajle poznam, ne razmišlja o tem, da bi imel svojo fizično trgovino. Tudi sama ne bi imela fizične trgovine. Ne potrebujem je, ni pretočna in nudi mi premalo možnosti. Družbena omrežja so fantastična stvar, na kateri je treba še več delati. Mi smo v tem še začetniki. Premalo časa smo jim namenili in smo še kar dolgočasni. Nismo še našli načina, kako bi optimalno navzven pokazali svojo zgodbo. Brez dvoma bo prav digital naslednja stvar, v katero bomo vlagali denar.

Kakšni pa so načrti za prihodnost? V kaj bo Polona Pačnik vložila svojo energijo?

Polonopolono bomo spravili v vse top knjigarne v Evropi. Če bi nam to uspelo v naslednjih desetih letih, bi se mi to zdel izredno dober rezultat! Lahko pa tudi ne pridemo nikamor in bomo čez tri leta vse zaprli. En del tega je tudi sreča, nekaj je pa znanje.