Izjemna rast delniških trgov v letošnjem letu je bila predvsem posledica močnega okrevanja gospodarstev ob postopni normalizaciji življenja, ki ga je prizadela pandemija. Nadpovprečne rasti poslovanja so bile razvidne iz večine objav polletnih bilanc borznih družb, gledano na svetovni ravni. Zgodovinsko visoka vrednotenja borznih družb so vedno znova upravičevale še višje napovedi rasti poslovanja. Živeli smo v obdobju, ko so se tveganja zmanjševala … vse do poletja.

Izziv številka 1 – inflacija. Močno gospodarsko okrevanje je kot vsak klasičen cikel izhoda iz recesije za seboj potegnilo povečane potrebe po energentih, surovinah in delovni sili, pri čemer pandemija covida-19 še vedno povzroča motnje v oskrbovalnih verigah. Rezultat monetarnih spodbud v preteklih desetih letih se je odrazil predvsem v inflaciji naložb (rast delniških trgov, nepremičnin, obvezniških indeksov, kriptovalut …), zdaj pa se je začel nevarno valiti tudi na rast cen vhodnih surovin in energentov, polproizvodov, pojavljajo se tudi pritiski na rast cen končnih proizvodov in storitev. Letos smo videli rekordne rasti cen električne energije ter premoga in plina, ki sta vključena v proces pridobivanja elektrike. Raste tudi cena nafte. Ni torej čudno, da centralne banke po svetu (z ZDA na čelu) razmišljajo o postopnem prehajanju v bolj restriktivno politiko.
Izziv številka 2 – monetarna politika. Pričakuje se, da bo ameriška centralna banka novembra začela zmanjševati program odkupa obveznic in postopno dvigovati obrestno mero. Takšna politika je logična posledica, kadar se gospodarstva pregrevajo in se skuša zajeziti izbruh inflacije. Problemi, ki jih restriktivna politika lahko povzroči, so upad gospodarske rasti, upad vrednosti dolžniških papirjev, posledično manj ugodno vrednotenje delnic v razmerju do obveznic in višji izdatki za obresti tako pri državah kot zadolženih podjetjih. Razumljivo je torej oklevanje centralnih bank, kjer je velik izziv sprememba politike brez izrazitih stranskih učinkov.
Izziv številka 3 – Kitajska. V želji po večjem nadzoru nad tehnološkimi velikani in s tem vplivu na javnost je Kitajska poleti začela zaostrovati nadzor nad tehnološkimi podjetji in omejevati njihovo poslovanje. Tudi zasebno šolstvo, ki lahko vpliva na miselnost ljudi, je skoraj čez noč »izginilo«. Zadnji dogodek z insolventnostjo gradbenega velikana Evergrande sam po sebi ni tako problematičen za gospodarstvo, je pa odsev več kot desetletnih težav z napihovanjem kitajskega nepremičninskega trga. Problem bi nastopil, če bi se začele težave seliti na celoten nepremičninski trg in posledično na finančne institucije. Zadnja v seriji težav na Kitajskem je energetska kriza. Zaradi pomanjkanja elektrike njena cena nekontrolirano raste. Tovarnam so že odredili, da morajo zmanjšati porabo elektrike, prepoved pridobivanja in trgovanja s kriptovalutami s konca prejšnjega tedna pa je delno tudi zgodba o elektriki. Že tako upočasnjena gospodarska aktivnost na Kitajskem ima lahko tudi širše svetovne implikacije za gospodarsko rast, ki se že umirja.
Izziv številka 4 – covid-19. Na prvi pogled je najhujše v povezavi s pandemijo že za nami. Kljub temu v revnejših državah ostajajo motene oskrbovalne verige, ki posledično povzročajo pritisk na cene in manjšo rast poslovanja, kot bi je bili sicer deležni. Pojav agresivnejših različic virusa bi lahko povzročil dodatne gospodarske zaplete.
Dolgoročno vseeno ostajamo optimisti. Kljub naštetim izzivom je zelo verjetno, da so motnje v oskrbovalnih verigah in rastoče cene energentov začasne narave; politika centralnih bank se bo prilagajala gospodarski situaciji, Kitajska pa se bo, kot že mnogokrat, uspešno lotila notranjepolitičnih izzivov. Cepljenje v manj razvitih državah bo uredilo dobavne verige in nevtraliziralo negativne posledice covida-19 za gospodarstvo.

Objavljeno v: Dnevnik, rubrika: Borzni komentar, datum: 28. 9. 2021