Pri surovi nafti ni videti dejavnikov, ki bi srednjeročno vplivali na odločnejšo rast cene.

Rudarstvo ter pridobivanje in predelavo surovin je pandemija covida-19 močno prizadela. Strogi ukrepi vlad in zapiranje gospodarstev v prvi polovici leta so v dejavnosti povzročili motnje. Cene industrijskih kovin na borzah so najprej močno upadle, v nadaljevanju pa doživele močan odboj, podoben odzivu drugje na kapitalskih trgih.
Indeks industrijskih kovin LMEX (London Metal Exchange Index), ki je sestavljen iz šestih primarnih kovin (baker, aluminij, svinec, cink, kositer in nikelj), se ni vrnil le na ravni pred pandemijo, ampak je celo dosegel najvišje ravni od leta 2019.

To si lahko razložimo na več načinov. Cene se ne gibljejo le v odvisnosti od povpraševanja, ki je zdaj res nižje, ampak tudi v odvisnosti od ponudbe. Nekateri rudniki v Peruju, Čilu, Južni Afriki in Indiji so imeli velik izpad proizvodnje ali so celo povsem ustavili proizvodnjo, nekateri poslujejo z manjšimi kapacitetami. Motena je bila, na primer, dobavna veriga bakra iz Latinske Amerike na Kitajsko.

Drugi vzrok za rast cen kovin so pričakovanja o gospodarskem okrevanju prihodnje leto, tretji pa padec vrednosti ameriškega dolarja, ki navadno vpliva na zvišanje cen surovin, saj so njihove cene, nominirane v dolarjih. Rast cen surovin se bo v prihodnjih mesecih predvidoma umirila, saj velikega pritiska zaradi povpraševanja ni.

Nekoliko drugače je bilo letos s ceno surove nafte. Po močnem upadu marca in aprila se je popravila do začetka poletja, vendar je raven okoli 40 ameriških dolarjev še daleč od ravni pred pandemijo, ko je cena znašala od 50 do 60 dolarjev za sod WTI. Večjih obetov za srednjeročno rast cene surove nafte ni. Čeprav v ZDA zaloge naftnih destilatov že nekaj mesecev rahlo upadajo, so še vedno višje kot pred pandemijo.

Drugi val koronavirusne bolezni, ki se je razbesnel po vsem svetu, in s tem povezane ponovne gospodarske omejitve pomenijo dodaten pritisk na nafto, hkrati pa še države Opeca+ razmišljajo o povečani proizvodnji, Libija pa že povečuje črpanje zaradi državljanske vojne.

Ne moremo mimo surovin, ne da bi govorili tudi o zlatu. Močna rast po izbruhu pandemije je bila razumljiva, saj zlato tradicionalno predstavlja varno zatočišče ob povečani negotovosti. Svežnji pomoči in tiskanje denarja centralnih bank so povečali tudi inflacijska pričakovanja, kar je zvišalo cene zlata, nanjo pa je vplival tudi padec ameriškega dolarja.

Pričakovanja o višji inflaciji se zdaj umirjajo kljub veliki količini denarja v obtoku. Agregatna potrošnja bo okrevala počasi, pritiskov na rast plač ni, proizvodne kapacitete pa so še precej proste in jih bo treba najprej zapolniti. Američani si pred volitvami večjih stimulacij ne morejo obetati, kar verjetno pomeni krepitev dolarja. Zaradi naštetih vzrokov je kratkoročno prostora za rast cene zlata malo.

Objavljena v: Delo, rubrika: Posel & denar, 27. 9. 2020