Anže Miklavec in Stella Korošec sta mlada podjetnika, par tako zasebno kot tudi poslovno. Vodita podjetje Equa d.o.o. znano po svojih dveh mednarodnih blagovnih znamkah - stekleničkah za vodo Equa in kavnemu programu Goat Story.

Z njima smo se pogovarjali o podjetniških začetkih, o tem, kako se spopadata s vsakodnevnimi izzivi in kaj vse še načrtujeta za prihodnost. Pogovor pa je večkrat zavil na področje strasti in pomembnosti, da jo najdemo v tem, kar delamo.

Na začetku pogovora ne moremo mimo vprašanja, kako ste preživeli negotovo obdobje, ko nas je virus zaprl v domove in se je svet malo ustavil?

Anže: Jaz bi dal kar prispodobo z grafom – tako osebno kot poslovno je šla krivulja najprej strmo navzdol. A se je začela tudi zelo hitro popravljati.

Stella: Res je, da smo kot podjetje prisotni na spletu, a 80 odstotkov prihodkov vseeno ustvarimo s trgovinami, distributerji in drugimi B2B partnerji. Na tem področju se je dobesedno čez noč vse ustavilo. Temu primerno je bilo tudi najino razpoloženje. Tako poslovno kot osebno sva malo zmrznila. Vsem nam je bila situacija povsem nova. Potem pa smo se hitro pobrali in odreagirali. Privadili smo se na nov način dela v ‘novi realnosti’. Delali smo od doma, poslu pa je šlo vsak dan spet bolje. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi celo zdi, da smo morda nekatere od teh pretresov potrebovali, da smo sedaj še boljši.

Anže: Tudi osebno je bilo nekih 14 dni kar stresnih in malo paničnih. Nato pa smo se na situacijo navadili. Navadili na nek nov ritem in danes včasih celo pogrešam dni, ko smo bili več doma in skupaj kot družina.

Smo pa zelo zadovoljni, da na poslovnem področju trenutno že več kot mesec dni gledamo rastočo krivuljo in tudi zaradi tega je razpoloženje med sodelavci zelo dobro.

Marsikaj smo spremenili, izboljšali in, kot je rekla Stella, smo kar nekako hvaležni, da smo bili v to prisiljeni. Ta začetni stres nam je dal nekaj adrenalina, kot tim pa smo ostali enako močni in gremo naprej.

Stella: Prepričana sem, da nam je pomagalo tudi to, da smo zelo mlada ekipa in da tudi sicer nimamo neke ustaljene dnevne rutine. Pri nas se tako ali tako stvari hitro spreminjajo, prilagajamo se in tega smo vajeni. Zato nam situacija na tem področju niti ni pomenila nekaj zelo novega.

Sama sem osebno res pogrešala osebni stik s sočlovekom, energijo in vse, kar prinese osebni pogovor. Tega se virtualno ne da nadomestiti.

Finančni strokovnjaki vedno poudarjajo, da ne smemo odreagirati panično. Saj lahko prehitra reakcija povzroči več škode kot koristi. Sta morda kako odločitev sprejela prehitro? Je bilo kaj te panike prisotne?

Anže: Osebno sem panično odreagiral prav na področju financ. Imel sem nekaj vrednostnih papirjev, ne veliko, ker sicer v glavnem vse vlagam v podjetje, a to, kar sem imel, sem prodal, ker sem misli, da bo trg slabše odreagiral, kot je. Enako sem svetoval tudi prijateljem in družini, ki so me spraševali, kaj naj storijo z naložbami. Tako da priznam, da me je tu malo premagala panika. Kar se tiče podjetja, pa mislim, da nismo naredili nobenih napak. Vse, kar smo naredili, se nam danes pozitivno obrestuje.

Morda kakšnih hitrih varčevalnih ukrepov danes, ko gledamo nazaj, ne bi sprejeli, a to nam ni nič škodovalo.

Stella: Po bitki smo lahko vsi generali, ali kako pravijo. Takrat pa res nismo vedeli, kaj nas čaka. Gledali smo Italijo, tam ni bilo dobro. Danes smo lahko zadovoljni, da ni bilo tako hudo.

Pojdimo zdaj k vajinim začetkom. Kako se nek študent odloči, da gre svojo podjetniško pot in naredi ta pogumen korak?

Anže: Po mojem mnenju je tako – manjši kot je oportunitetni strošek, lažje se za tak korak odločiš. Za študenta je tveganje veliko manjše kot za nekoga, ki že ima družino, večje stroške … Poleg tega je vsako podjetje na začetku tudi najbolj delovno intenzivno in kot študent imaš za to na voljo dovolj časa. Večina podjetnikov se na to pot ravno iz teh razlogov poda v študentskih letih ali pa tega ne naredijo nikdar. Hkrati pa mlajši kot si, bolj razumeš vse nove tehnologije, saj z njimi rasteš. Jaz sem se tega prvič zavedel ob družbenem omrežju TikTok. Prej sem mislil, da obvladam vsa družbena omrežja, a zdaj vidim, da me je tu prehitel čas. Ne da ga ne razumem, ampak enostavno me ne pritegne. Je pa to nekaj povsem normalnega in vsaka generacijo bo imela svoj Instagram, svoj Tok Tok.

Stella: Kadarkoli se pogovarjam s študenti, jim vedno rečem, “to naredite zdaj”. Res je, da izkušnje in znanje prinesejo svoje, a včasih se zgodi, da te ravno izkušnje in zavedanje, kaj vse lahko gre narobe, omejujejo. Povečujejo zadržanost in omejujejo stopnjo tveganja, ki smo jo pripravljeni sprejeti. Kot je Anže omenil, imaš kot študent praktično ničelno tveganje. Nimaš otrok, nimaš kreditov, imaš pa starše, ki ti lahko pomagajo. Izkušnje pa pridejo. Tudi če ti prvič ne uspe, je to še bolje. Saj se iz neuspehov včasih naučimo še več kot iz uspeha.

Anže: Jaz bi dodal še, da to ne velja le za podjetništvo, pač pa kariero na sploh. Mislim, da moraš v začetni fazi čim več stvari preizkusiti, zamenjati in neuspeti. Ker je vse to najlažje narediti med 18 in 25 letom. Sam sem prek študentskega servisa zamenjal veliko služb in se res veliko naučil, pridobil izkušnje.

A poleg poguma in želje je treba imeti nek začetni kapital. Kje sta ga dobila?

Anže: Zame kot podjetnika to ni bila niti prva niti druga zgodba. Ko sem se podal na to pot, mi najprej vsaj trikrat ni uspelo. A sem hitro vstal in šel naprej. Ker je običajno tako, se na prvo pot ni pametno podajati s prevelikimi finančnimi vložki. Običajno so to posojila družine in morda kak razpis, ki so lahko zelo koristni.

Zgodba znamke Equa sega dobrih 10 let nazaj in takrat je bilo vstopiti na trg kapitala veliko težje, kot je to danes. Zato mi nismo imeli nekega tveganega kapitala. Ves čas smo imeli v glavi, kako z minimalnimi stroški priti na trg. Vse, kar smo lahko, smo delali sami.

Stella: To je res. Dobesedno vsak izdelek smo sami zapakirali in poslali. Ampak ponovno poudarjam, da v teh letih imaš čas, imaš voljo in imaš energijo. To je res najceneje, čim začneš ljudi vpletati, zaposlovati, vse to prinaša stroške.

Anže: Takrat tudi ni bilo druge možnosti. Denarja, da bi plačali delavce, ni bilo. Je pa res, da imajo ti začetki tudi nek svoj čar. Meni zato res nikdar ni bilo težko. In še danes, ko se začenja nov projekt, čutim te metuljčke v trebuhu, navdušenje … Tudi danes se stvari lotevamo podobno in s čim manj stroški. Seveda ne več v domači garaži, a vedno se držimo principa delaj vitko. 

Lahko iz tega tudi razberemo vajin nasvet – čim dlje s čim manj stroški?

Stella: Dokler je to mogoče, vsekakor. Je pa seveda odvisno, kaj delaš, česa si se lotil. Treba je doseči nek nivo produkta ali storitve, da ga lahko pošlješ na trg. Je pa včasih težko ujeti to točko preloma – med tem, ko je produkt dovolj dober in ko si že prevelik perfekcionist. Predlogo tudi ni dobro čakati z vstopom na trg.

Anže: Jaz sem hotel še dodati, da kot podjetnik ne smeš biti prevelik perfekcionist, ker sicer ne boš nikdar dal nič od sebe, saj boš vedno želel delati izboljšave. Hkrati pa moraš biti vsaj malo tak, da misliš, da si bolj pameten od drugih. Zato, da si upaš.

Jaz recimo osebno nisem nikoli nikogar prosil za nasvete. Nisem hotel imeti nobenega mentorja. Vse sem se želel naučiti sam. Ne pravim, da je tako prav, ampak meni tako ustreza. Tudi ko smo zaposlovali, sem si želel ljudi s čim manj izkušnjami, da smo se lahko potem skupaj naučili in postavili zadeve po naše. 

Stella: (smeh) No, ampak ta del bi lahko bil tudi malo bolj drugačen in mislim, da smo se v zadnjih letih tu že tudi malo spremenili.

Anže: Najbrž res, a vseeno sem mnenja, da če želiš neko področje inovirati, spreminjati, je treba vstopati neobremenjeno in brez izkušenj. Treba je iti malo z glavo skozi zid. Seveda je tveganje na ta način tudi malo večje, a če ne tvegaš, se ne zgodi nič velikega.

Stella: Ves čas je treba malo izzivati in malo hoditi po robu.

Kako pa potem veš, da je prišlo do točke, ko je čas za rast? Da najameš recimo poslovni prostor ali zaposliš sodelavce?

Anže: V Ameriki imajo to v podjetniških pospeševalnikih zelo dobro razdeljeno po različnih fazah. Dokler je podjetje v fazi razvoja, je potrebno stroške čim bolj omejiti, delati čim bolj vitko. Ko podjetje pride v fazo prodaje storitev ali produktov, pa je potrebno miselnost spremeniti in začeti z investicijo. Opažam pa, da imamo ravno s tem v Sloveniji težavo. Pri tem nagovarjam tudi sebe. Ker te faze rasti se ne sme zamuditi. Ne smeš izpustiti trenutka, saj te sicer lahko prehiti nekdo drug.

Če se spet vrnem na primer ameriških poslovnih pospeševalnikov, tam v tej fazi podjetju zagotovijo dobrega mentorja in financiranje. Če se danes ozrem nazaj, se zavedam, da bi tudi sami lahko rasli še hitreje in morda ujeli kak val, ki smo ga zajahali malo pozno.

Stella: V Sloveniji gremo veliko raje na neko varno pot. Sama ne znam točno določiti, kdaj je ta čas, ko je treba narediti korak naprej. Včasih je težko, saj je to vedno povezano z določeno mero tveganja. A tako to je. Opažam pa, da se ljudje večkrat ustrašijo rasti in potem obstanejo na neki točki. Pri naju mislim, da je bila vedno strast tista, ki naju je gnala naprej v neznano.

Brez strasti, želje je verjetno težko prestati vse izzive, ki pridejo na podjetniški poti?

Stella: Jaz sem imela neko obdobje, ko sem zagovarjala, da bi moral vsak biti nekako samostojen, da je lahko pri delu zadovoljen, da moraš na nek način delati zase. Potem pa sem kmalu ugotovila, da to nikakor ne ustreza vsem in da seveda s tem ni čisto nič narobe. Da lahko posamezniki blestijo, uživajo in izpolnijo svoje sanje tudi znotraj neke organizacije. Pomembno je, da najdeš svojo strast, da delaš tisto, kar te veseli.

Anže: S tem se popolnoma strinjam. Najpomembnejše je iskanje strasti. In če se vrnemo na začetek, prej ko jo boš začel iskati, prej jo boš našel, dlje se ji boš lahko posvečal. Na začetku je fino, ker strasti ni treba povezovati s preživetjem in lahko res počneš, karkoli te veseli. Kasneje pa najdeš pot, da lahko povežeš strast in preživetje, torej služenje denarja.

Ampak še vedno je veliko ljudi, ki ‘hodijo v službo’, ker morajo plačati položnice, strast pa je povsem drugje.

Anže: Res je. Zato je pomembno, da to pri mladi generaciji čim prej spodbujamo in jih to tudi naučimo. Jaz sem osebno v šolskem sistemu zelo trpel. Šola nas namreč rine skozi nek lijak, kjer si moramo biti vsi zelo, zelo podobni. Vsi moramo nabirati petke. To se najbrž ne bo spremenilo prav kmalu. Pomembno pa se mi zdi, kam gremo potem, ko pridemo iz tega lijaka. Mislim, da je na nas starših, da to počasi spreminjamo in šola nam bo sledila. Nič se ne bo zgodilo čez noč.

Stella: Več ko se o tem pogovarjamo, bolje je. Bolje bo tudi za naslednje generacije. Res moramo o tem veliko govorit in ljudi navdihovati s svojimi zgodbami.

Če se vrnemo še malo k financam. Kako pa sta se naučila upravljanja z njimi? V šoli nas tega še ne učijo.

Stella: Oba sva obiskovala Ekonomsko fakulteto, tako da nekaj osnov sva v šolskem sistemu vseeno dobila.

Anže: Mislim pa da nama je obema še veliko več dalo neformalno izobraževanje. Oba izhajava iz Študentske sekcije Društva za marketing in tam smo imeli na voljo veliko izobraževanja. Hkrati sem v času, ko sem bil predsednik te organizacije, to funkcijo zelo sebično izkoriščal, da sem se udeleževal vseh neformalnih izobraževanj, ki sem jih našel in so mi bila zanimiva.

Stella: No, ampak ti prihajaš tudi iz družine, kjer vam finance niso tuje. Mama je finančna direktorica in doma ste vedno govorili tudi o financah. To imaš nekako položeno na svojo pot.

Anže: Ja, to je res. In če se vrnemo še nekoliko nazaj na vaše vprašanje o financiranju začetkov, tudi tu so mi pomagali. Od tega, da je podjetje res zraslo v domači garaži, da je avto stal zunaj zato, da so bile lahko škatle z izdelki v garaži. Babica je sprejemala pošiljke in da so mi starši dali prvo finančno injekcijo za zagon. Vse to so neprecenljivi vložki. Ne smemo pa zanemariti niti te osnovne psihološke podpore, da starši razumejo in podpirajo pot, na katero se podajaš.

Stella: Nekdo, ki nima take podpore doma, se zelo težko loti podobnega projekta brez vsaj minimalnega finančnega vložka. Za začetek recimo potrebuješ računovodski servis, pa tudi kakšno pravno pomoč.

Veliko projektov ste začeli ali pa jih nadgradili s platformo za skupinsko financiranje – tako imenovanim crowdfunndingom. Zakaj tak način financiranja?

Anže: Pri platformah, kot je Kickstarter, gre za veliko več kot le za financiranje. V prvi vrsti gre najprej za potrditev koncepta. Pomaga ti ugotoviti, ali so za tvoj produkt ali storitev tam zunaj kupci. Če si uspešen pri zbiranju sredstev, pa prejmeš tudi veliko brezplačnega marketinga. Zato so te platforme res učinkovite. Mislim sicer, da so svoj vrhunec že dosegle, a še vedno jih uporablja zelo veliko podjetji.

Stella: Zelo so koristne za vse, ki si želijo izven meja svoje države, saj je sicer zelo težko doseči vsa ta tržišča.

Ko podjetje zraste, je potrebno vlagati tudi v zaposlene. Kako sta se tega lotila?

Anže: V prvi vrsti zaposlene zelo veliko sprašujemo, kaj si želijo delat. Vsak mora delati tisto, kar ima rad, kar mu leži. Pri nas se je marsikdo popolnoma prekvalificiral. Nimamo nekako strogo določenih delovnih pozicij, morajo pa biti ljudje pri tem samoiniciativni.

Stella: Od samih začetkov nama je bilo tudi zelo pomembno, da je dobro vzdušje med samimi zaposlenimi in v podjetju. Vedno sva skrbela za prostore, da se ljudje v njih počutijo dobro. Želiva si, da ljudje radi pridejo vsak dan na delo. Mislim, da nama to zaenkrat dobro uspeva.

Kako pa osebno skrbita za finance?

Stella: (smeh) V bistvu se mi zdi, da se o tem res zelo malo pogovarjava.

Anže: Ja, res je. O denarju doma skoraj ne govorimo. Ne delamo zaradi denarja in vsi presežki gredo običajno nazaj v podjetje, v najino strast. Nama zagotovo največ pomeni to, da se nama o denarju ni treba pogovarjati, da ga imamo najbrž ravno prav.

Pa imata morda vseeno kakšno razvado? Za kaj rada zapravljata?

Stella: Jaz sem glede tega netipična ženska, ki včasih rade zapravljajo za obleke ali pa čevlje. Imam rada lepe stvari, a ne zapravljam. Največ po mojem mnenju zapraviva za potovanja, a še ta večinoma poveževa z nekim poslovnim ciljem. Vedno greva nekam, kjer lahko še kaj narediva. Ne potrebujeva veliko, da sva srečna.

Anže: Veliko smo zapravili za pisarno, a to je bila neka bolj dolgoročna investicija. Kot sva rekla, nama res veliko pomeni okolje, v katerem vsak dan preživimo veliko časa.

Stella: Verjameva v to, da je manj več. Tudi kadar kaj kupiva, gledava, da je to za daljše obdobje. Trajnost nama obema veliko pomeni. Sem se pa spomnila, da največ najbrž dam za kreme, za negovalno kozmetiko. (smeh) Za to pa res rada zapravim.

Anže: Ja, to je res. Za kreme daš veliko. Ampak podobno je pri meni, ko vidiš račun za zabavo.

Stella: No, ampak to pa je spet investicija v ljudi. (smeh)

Ob koncu sem se želela, Stella, dotakniti še tvojega novega projekta. Nedavno si zagnala platformo za poslovne ženske – We Thrive Collective. Kaj je to in kakšni so načrti?

Stella: Ta projekt je nekako povezan s temami, ki smo se jih že dotaknili v pogovoru. Nekako sem zaznala, da imam znance, ki v življenju delajo stvari, ki jih ne veselijo. Zato bi se rada o tem več pogovarjala. Hkrati pa bi si želela izpostavljati ženske, ki so srečne in uspešne v podjetništvu ali na svoji karierni poti. Da bi se več pogovarjali tudi o tem, ne le o lepoti, otrocih in podobnih tradicionalno ženskih temah.

Zaenkrat s tem ni velikih načrtov. Gre za uresničenje še ene želje, udejanjenje še ene strasti, kam me bo pripeljala, pa bomo videli.

Kaj vaju poleg novega družinskega člana, ki prihaja letos poleti, še čaka v prihodnosti?

Anže: Do konca leta nas čakajo še vsaj štiri Kickstarter kampanje. Veliko novih izdelkov načrtujemo in širimo kategorijo blagovne znamke Equa.

Goat Story gre naprej v industrijo kave. Vzpostavili smo zelo močno razvojno-inženirsko ekipo, imamo pražarno. Še bolj se bomo povezovali tudi z drugimi organizacijami, s katerimi si želimo delati in sodelovati. Neustrašno gradimo svojo zgodbo naprej in čakamo, kaj nam še prinese leto 2020.